PROJEKT UKRAJINA 2017

Geštalt – projekt UKRAJINA 23.1.-29.1.2017

 

Pred letom dni je voditelj naše zakonske skupine Stanko Gerjolj predstavil možnost sodelovanja pri misijonskem projektu. Za afriške študente v Kharkovu v Ukrajini bi vodili duhovne vaje po principih geštalt pedagogike. Odločili smo se, da projekt sprejmemo in izvedemo. Finančno so podprli projekt Karitas ljubljanske nadškofije, nekaj dobrih ljudi in naša zakonska skupina. Sredstva so bila namenjena tudi skupnemu bivanju študentov. Projekt Ukrajina se je zgodil v zadnjem tednu januarja 2017, izvedla pa sva ga ddr. Stanko Gerjolj in Metka Valič. Seveda smo se z mašno daritvijo spomnili tudi 400-letnice Vincencijeve karizme.

Program je obsegal štiridnevno delavnico. Skupino je sestavljalo 19 študentov; 12 deklet  in 7 fantov. Med njimi je bilo 16 študentov medicine, 2 študenta ekonomije ter 1 študent informatike. Razen enega so vsi iz Nigerije.

Prvi dan smo se spoznali in predstavili s pomočjo pletenja mreže. Klobčič volne plete mrežo znotraj kroga skupine, vsak pa pove nekaj besed o sebi ter poišče zase simbol (žival, rastlino, sadež…). Na tak način smo spredli mrežo odnosov in preizkusili, kako je, če vsak svojo povezavo malo bolj ali manj zategne; nekaterim je »odnos« tudi ušel iz rok… Ko smo mrežo razpletali, smo si zamislili svoj vrt… Vrtovi so bili polni zelene trave, zelenja, dišav, cvetočih rastlin, kaktusov. Pri tem se je že lahko opazilo, da prihajamo iz različnih kultur in da je zaradi geografskih značilnosti različna tudi vegetacija in pojem lepote vrta.

V nadaljevanju so v okolici poiskali svoje drevo in poizkušali prisluhniti, kaj jim to drevo govori ter kaj želijo oni povedati drevesu. Nato je po ustrezni meditaciji vsak svoje drevo tudi narisal. Razmišljali so o koreninah, deblu in krošnji; o svojih starših in prednikih ter sebi in prihodnosti. Ob »branju« drevesa so spoznali, da se lahko iz slike veliko razbere, da telo oz. roka riše podzavestne misli oz. čutenja; našli so svoj pogled na družino in prepoznali, kje jih ob pogledu na drevo boli oz. kje so ranjeni, kako udobno se počutijo v svojem življenju, ob opazovanju krošnje pa so odkrivali lastne življenjske vizije in načrte.

Na individualni ravni je delo potekalo v dveh manjših skupinah, vsak izmed naju je vodil eno. K delitvi v skupini so pristopili odločno: vem, kje želim biti. Kasneje so v refleksijah povedali, da so se v mali skupini počutili varno in sproščeno, drug do drugega so bili spodbudni in potrpežljivi.

V teoretičnem delu dneva smo iz Svetega pisma prebrali nekaj odlomkov o drevesu. Študentje izjemno dobro poznajo sveto pismo, dobro poznajo podrobnosti v posameznih stavkih. Navdušeni so bili nad tem, kaj vse se lahko povleče iz bibličnih zgodb.

Drugi dan smo srečanje začeli z jutranjo molitvijo, ki je vsebovala tudi pogled nazaj; iskali so vonj – kako diši »včeraj«. Iz svetega pisma smo prebrali odlomke o štirih generacijah. Govorili smo o Abrahamu in Sari, Izaku in Rebeki, Ezavu in Jakobu ter Jožefu in bratih.

V nadaljevanju smo risali dežnike, ki stojijo pokončno in so odprti. Barve tkanine dežnika so ponazarjale osebe, ki so igrale pomembno vlogo pri njihovem čustvenem razvoju ter jim dajale zgled moči in samozavesti. Na list okoli dežnikov so zapisali besede ali besedne zveze, ki so jih od teh oseb slišali oz. prejeli; kaj od besed se ujelo in zapisalo v posamezniku in katere besede so bile »preslišane«.

V mali skupini smo dežnike »«prebrali. Ob branju so pazili na izbor in izgovorjavo besed, barvo glasu in poudarke. Vsak zase so poiskal 1-3 besede: česa ne želijo in kaj bi želeli prenesti v svojo bodočo družino. Čutiti je bilo, da se zavedajo pomembnosti besed in vsega, kar lahko kot mama ali oče posredujejo naslednji generaciji.

Dan smo zaključili z molitvijo in refleksijo ter izraznim plesom. Za razliko od »evropskega človeka« pri refleksiji niso potrebovali vstopnega časa, oglašali so se hitro in sproščeno. Izpostavili so, da se počutijo vedno bolj povezani tako v mali kot v večji skupini. Da se dobro počutijo, so dali vedeti tudi s tem, da kar niso začutili lakote, čeprav je bil že čas za večerjo.

Tudi tretji dan smo srečanje začeli s plesom in z molitvijo. Dan je bil namenjen delu s kovanci oz. postavitvijo sociograma. Iz mošnje kovancev so najprej izbrali sebe, nato pa še ostale osebe: družino in tiste, ki so pomembno vplivali na njihovo življenje. Te kovance so nato postavili na življenjski prostor. Po tem, ko so že razporedili svoje kovance, je Stanko povedal še nekaj teorije o postavitvi in legi kovancev: oddaljenost, bližina, prekrivanje, stolpič. Lahko so popravili svojo postavitev, če so tako čutili. Za branje svojega sociograma si je vsak izbral svojega spremljevalca, ki je sprejel vlogo »angela«. To delo je navadno precej emocionalno in globoko, saj vključuje tudi izražanje zahval, prošenj in temeljnih sporočil ljudem, ki jih predstavljajo kovanci, zato ni čudno, da je proti koncu že zmanjkovalo žepnih robčkov. V teoretičnem delu pa smo se srečali še s Tobijevo zgodbo, ki jih je prav tako močno nagovorila.

Posebno doživetje je bila naša skupna maša. Bila je sproščena in mila.

Sledil je zadnji skupni večer… Čisto drugačen od »pričakovanega«. Študentje so se organizirali in napisali vrstni red za pogovor z Stanetom. Zopet se je pokazala aktivna drža študentov. Njihov močan interes, da izkoristijo priložnost za osebni pogovor, je izredno navdušila. Varnost, ki so jo začutili v skupini, jim je omogočila izražanje najintimnejših misli in želja ter hrepenenj in pričakovanj. Hvaležni so bili, da jim prisluhne duhovnik in marsikdaj se je ta pogovor končal v obliki spovedi.

Zadnji dan smo prav tako začeli s plesom in z molitvijo. Naloga tega dne je bila zapisati pogodbo s samim s seboj in si, za trdno oporo ob izvajanju pogodbe, izbrati dve priči. Bilo je polno adrenalina, trdnih sklepov, bilo je glasno in odločno, čuteče in ljubeče. Za ta zapis so v vajah uporabili vse svoje inteligentnosti v različnih zaporedjih. Pri glasnem izražanju čustev ali gibanju telesa niso imeli zadržkov, vladala je intimna sproščenost. Čutiti je bilo, da jih je izražanje različnih drž telesa, ki govorijo o poti in doseganju izbranega cilja, globoko nagovorila. Spraševali so in spraševali, od Staneta pa so želeli slišati še več teorije oz. ozadja naloge.

Po kosilu je sledila zaključna maša. Zopet so čudovito peli, prav zares: v sebi imajo hud ritem in bogat ton. Objem miru je bil še bolj močan, ali kot bi rekli oni: »that was a proper hug«. Bilo je zelo … angelsko.

Še zadnjič smo se zbrali v skupni sobi, že pred začetkom so bili vsi zbrani. Nato so sledili ples, molitev in zaključna refleksija - kateri trenutki bodo ostali v spominu? »Prvo jutro in pričakovanje; iskanje svojega drevesa; delitev v dve skupini; pozdrav miru; nov pogled na odnos preko svetopisemskih zgodb; postavitev družine; pogovor s kovanci; zaupno vzdušje v mali skupini; večerni pogovor s Stanetom; izrečene želje skupine; da smo se v tem času zbližali, se spoznali in postali družina; dragocen čas, da se lahko vprašam, kdo sem, kaj sem, kam grem in upam, da občutek teh dni ostane.«

Objemi, foto spomini in veliko dobrih želja.

Preživeli smo bogato blagoslovljen teden. Čudovite trenutke, ki so vsem nam pustili sledi.

Kaj naj bi torej prineslo in odneslo tako druženje? Nov zorni kot, drugačen pogled na odnose. Ko želimo graditi odnos, je potrebno sprejemati, odpuščati in ljubiti… ker je odnos življenje in življenje je odnos.

Hvala za priložnost!

Metka Valič