Avtor: Objavljeno: 10. 04. 2020

Korona in virtualna resničnost križa

Stanko Gerjolj

Korona in virtualna resničnost križa

Križ je odprto geometrijsko znamenje. Razteza se v štiri smeri in se pravzaprav nikjer ne konča. Ta njegova odprtost nosi v sebi tudi široko paleto vsebinskih in komunikacijskih sporočil. Je prvo znamenje, ki ga kristjani podelimo novorojenčku, in zadnje, s katerim se v krščanski kulturi poslovimo od bližnjega. S tem znamenjem si delimo veselje in žalost.

Že človeško telo je oblikovano v podobi križa. Pravzaprav nosi naše telo kar dva križa. Eden nam pomaga, da hodimo skozi življenje kot pokončna bitja, drugega pa oblikujemo takrat, ko razširimo roke. Križ razširjenih rok je izhodišče za komunikacijo, izhodišče za objem – tako v veselju kot v bolečini. Ko opazujemo športnike neposredno po kaki uspešni potezi, razširijo roke in si padejo v objem ter tako podelijo veselje in srečo. Ko bližnjega doleti bolečina, ga najbolj potolažimo tako, da razširimo roke in ga objamemo.

V času epidemije taki objemi seveda niso dovoljeni. Dokler pa bo ta »koronski križ« med nami, bodo – razen v krogu neokuženih družinskih odnosov – dovoljeni le virtualni objemi. A dobronamerni in sočutni prav tako nudijo pomembno oporo.

Hočemo ali nočemo, pot križa je tudi naša pot

Jezusov »križev pot« je v nekem smislu tudi način, kako se človek srečuje z bolečino, preizkušnjo, katastrofo, krizo … Na tej poti se zvrsti več korakov, od nas pa je odvisno, kako daleč zmoremo priti. Na tej poti lahko začutimo logičen duševni proces, ki se dogaja v človeku, ko ga doleti nekaj težkega in bolečega.

  1. »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene« (Lk 22, 42) (Saj to ne more biti res…)

Že v vrtu Getsemani je Jezus nenavadno »človeški«. »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene« (Lk 22, 42), je povsem človeška izkušnja, ko se srečamo z bolečino. Ko pride do nas kaka boleča informacija, si navadno najprej zaželimo, da to ne bi bilo res – da bi šel ta kelih mimo nas. Če npr. v medijih zasledimo novico, da se je kdo od naših bližnjih ponesrečil, se sproži v nas vrsta obrambnih mehanizmov, ki nas vsaj v prvem trenutku nekoliko potolažijo. Takrat pomislimo, da gre morda za pomoto, da ima morda kdo drug, ki nam ni tako blizu, enako ime in priimek, da morda le ni tako hudo, kot piše, ipd. Vse to so mehanizmi, ki nam v prvem trenutku pomagajo in pripravijo telo, da ne doživi prevelikega šoka. Včasih nam celo sanje naznanijo kak boleč dogodek ter nas s tem pripravijo, da ga potem lažje sprejmemo.

Povsem primerljive reakcije in občutja zaznavamo tudi pri pojavu epidemije. Kot vemo, je bilo ob prvem pojavu virusne bolezni okolje tako prepričano, da »to ne more biti res«, da bo šel torej »ta kelih mimo nas«, da je celo obsodilo zdravnika, ki je prvi pokazal nanjo – vemo tudi, kako se je končal njegov »križev pot«.

Tudi evropska in s tem slovenska javnost se je (pre)dolgo tolažila, da bo šel ta kelih mimo nas. A na koncu smo le morali prisluhniti tudi Jezusovemu (in našemu) nadaljevanju.

  1. »…toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22, 42) (Pa je vendarle res)

Potem, ko Jezus izrazi svojo bolečino, že v istem stavku doda »toda ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22, 42). V tem trenutku že dejansko in zavestno sprejme svoj križ in začne se njegova notranja drama. Obide ga smrtni boj in njegov pot postane kakor kaplje krvi. Hkrati pa se mu prikaže tudi angel iz nebes in ga krepča (Lk 22, 43-44).

Ko torej preverimo vse informacije in pred bolečo resnico ne moremo več pobegniti, se začnemo boriti in iščemo znamenja upanja, ki nas krepijo. Hkrati pa iščemo tudi »krivce« za nastalo situacijo – tako v sebi kot zunaj nas. Jezimo se na politike in zdravnike ter številne druge ljudi, ki bi po našem mnenju morali pravočasno in pravilno reagirati ter hitreje in bolj pomagati, da do tega ne bi prišlo. Jezusove besede učencem »Kaj spite? Vstanite in molite, da ne pridete v skušnjavo« (Lk 22, 46), izražajo prav ta globoka občutja jeze.

Jeza je sicer »greh«, a je potrebna … Če namreč ostanem na prvi stopnji obupa in apatije ter me prelije občutje ujetosti v prepričanje, da se »tu ne da nič storiti«, naslednjega koraka ne bom zmožen narediti. Tako je jeza navadno prvo občutje, ki odpre moje rane, hkrati pa že prepoznava resurse, ki nakazujejo, da se hočem boriti in se ne želim kar prepustiti pasivnosti. Ta občutja in ti notranji procesi se seveda dogajajo tako na individualni, kot na širši, družbeni ravni in tudi tem dinamikam smo ob epidemiji priča na obeh ravneh.

  1. Jezus sprejme križ (Ni drugega izhoda …)

Po »izbruhu jeze« se Jezus emocionalno umiri ter preda »tujim rokam«. Vsaj na nekakšni kognitivni ravni se torej sprijazni z bolečo situacijo, sprejme svoj »križ«, čeravno ga dvomi ne-smisla še spremljajo, zato pada pod težo bolečine in zopet vstaja. Srečuje se s trenutki obupa, a vedno najde moč upanja, ki ga zopet postavi na klecave noge. To ekstremno nihanje razpoloženj pogojujejo tudi dejstva in občutki, da so ga vsi zatajili in zapustili, celo najbližji – Peter.

Kdo v tej epidemiji nosi težji križ – okuženi ali zdravstveni delavci – je težko presoditi. Odzivi zdravstvenih in drugih odgovornih delavcev marsikdaj dajo slutiti, da so jih »vsi zapustili«. Težko si mislimo, da je pri okuženih kaj drugače – še zlasti v primerih, ko nekoga oblije strah, da ga je okolje »odpisalo«. A kljub temu je – to jim sporoča zdrav razum – edina možnost preživetja, da križ (situacijo) sprejmejo in se borijo.

Občutek zapuščenosti ali vsaj distance se tudi sicer pogosto porodi, ko je kdo soočen s kako težko diagnozo, saj se človek boji srečati z bolečino. Neredko se zgodi, da nosilec križa (bolnik) veliko pripomore k premagovanju distance, če s svojim ravnanjem nakaže, da se je pripravljen »boriti«.

  1. Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ (Odprtost za pomoč)

Marsikdaj so padci pod težo križa sproženi tudi zaradi občutkov, da si na svoja ramena nalagam preveč bremen in odgovornosti, da bom s svojim ravnanjem rešil stisko. Na »knjižnih policah« se vrstijo dolge vrste najrazličnejših čajev in pripomočkov, takšnih in drugačnih preparatov, kopičijo se priročniki in navodila brezštevilnih (alternativnih) zdravljenj ipd. – da se človeku zmeša. Vse to spremljamo tudi ob COVID-epidemiji.

Zanimivo, da je Simon iz Cirene bolj ali manj slučajno padel v situacijo, ko »je prihajal s polja in so mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom«. (Lk 23, 26). Je morda prav v pristnejšem stiku z naravo iskati resurse, ki pomagajo nositi moj križ?

Ključna sta pravzaprav Jezusova odprtost za pomoč in Simonova pripravljenost pomagati. Dejansko v polnosti sprejmemo svoj križ šele takrat, ko priznamo svojo nemoč in smo pripravljeni sprejeti pomoč »tujca«. Gre za odprtost »totalnemu zaupanju«, ki me krepi v veri, da »je vse za nekaj dobro« … Za zdravega in neobremenjenega človeka je to »floskula« in v tem ni nič slabega – hvala Bogu, da je tako. Za bolnega in človeka v stiski pa je to najgloblje spoznanje, ki mu odpira pogled v globino krize in bolečine, kjer se v svojem in obrazih bližnjih izrisuje smisel »križevega pota«.

  1. Jeruzalemske žene (Smisel trpljenja in bolečine)

V nemoči se pogled lahko zopet obrne navzven, kjer ob sebi opazimo solidarnost in bližino, ki jo na Jezusovem križevem potu predstavljajo jeruzalemske žene. Ko dokončno sprejmemo svojo bolečino, jo skušamo osmisliti tako, da v njej storimo še kaj dobrega. »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki« (Lk 23, 28) so besede tolažbe Jezusa, ki jo v tem trenutku najbolj potrebuje, a jo prav on daje.

Pri tej postaji križevega pota se mi vedno prebudi dogodek, ki sem mu bil priča pred več kot dvajsetimi leti. S psihološkega vidika me ta postaja najbolj nagovori.

Z zelo čudnimi občutki sem se pripravljal na obisk nekega neozdravljivo bolnega človeka – mladega moža in očeta dveh otrok. Skrbelo me je in sem razmišljal, kako naj se obnašam, kako naj ga pozdravim, kaj naj mu rečem, koliko časa naj ostanem pri njem ipd. Med potjo so mi rojile po glavi vse mogoče stvari in skrbi in kar prehitro sem se znašel pred vrati njegove sobe.

»Kako je kaj«, me je vprašal ob vstopu. Ne vem, kaj sem »zamomljal« v odgovor.

Opravila sva kratko, a lepo spoved, tudi obhajilo je še lahko prejel. Nato so vstopili žena in dva njuna otroka. »Naj vas potolažim« (kdo koga, me je prešinilo), »zdravila so dobro prijela in me nič ne boli«, nas je nepričakovano vedro nagovoril. »Vam lahko povem en »vic«?«, je nadaljeval. Nenavadno spontano smo se zasmejali in razvil se je lep in prijeten pogovor. Pred odhodom najdražjih domačih jim je podaril nekakšen solzno-osrečujoč pogled in rekel: »Radi se imejte«.

Na njegovo željo sem še nekaj trenutkov ostal v sobi. Ko sem mu želel nekako izraziti občudovanje nad njegovo vedrostjo in pogumom, me je prehitel, rekoč: »Kar dolgo sem tuhtal, da sem našel en »vic«, saj sem želel poskrbeti za dobro razpoloženje. Jamranja in žalostnih pogledov sem sit. A ni bilo lepo, ko ste se zasmejali?«

V situaciji torej, ko smo bili »mi« poklicani, da tolažimo, nas je on potolažil; ko smo bili »mi« poklicani, da poskrbimo za pozitivno ozračje, je zanj poskrbel on.

Taka drža ni in ne more biti »moralni imperativ«. Je pa navdih in znamenje, kako velik je lahko človek v najtežji stiski.

Križev pot se seveda nadaljuje. A v kontekstu sedanje krize naj bo dovolj, da vzamemo stanje zares ter iz njega in v njem drug proti drugemu naredimo korak, ki ga razmere omogočajo in smo ga sposobni.

Empatija križa

Bolečina je po eni strani nekaj, česar si v življenju ne želimo, po drugi strani pa nas empatično privlači. Sočutje nas zmore potegniti v bolečino drugega in nas med seboj najbolj poveže.

V Apostolski veroizpovedi me že iz otroških let spremlja del stavka, ki pravi, da je Jezus »šel pred pekel«. Danes me te besede še vedno nagovarjajo. Ko se pri zdravniškem in terapevtskem ter svetovalnem in pastoralnem delu srečujemo z ljudmi v stiski, ki so neredko blizu »pekla«, lahko začutimo, kam nas Jezus vabi s temi besedami. Ti ljudje hrepenijo po človeku, ki si upa vsaj zavonjati njihovo bolečino ter se jim tako približati, da začutijo njegov dotik. Šele tak empatični dotik jim odpre vire moči, ki omogočajo osmišljanje bolečine, hkrati pa odpirajo poti v spremembe in drugačno življenje.

Osebno sem v takih primerih še posebej hvaležen za dar vere, ki me napolnjuje z upanjem, da v tem približevanju in dotikanju ljudi v peklenskih stiskah nisem sam. Velikokrat se namreč ob srečevanju s stiskami ljudi počutimo s svojimi spretnostmi nemočni in smo lahko veseli, da smemo biti orodje v Jezusovih rokah, kjer moremo gojiti vero, da se bolečine bolj dotika Jezus kot mi. Tako Jezus po ljudeh, ki empatično prisluhnejo bolečim izpovedim, skozi vso odrešenjsko zgodovino in tudi danes, hodi »pred pekel« ter rešuje uboge. Nas pa vabi v vlogo Simona iz Cirene, da s svojimi dotiki pomagamo nositi križ obupanih in ubogih.