STROKOVNO ŠPORTNO DRUŽENJE NA PTUJU

Lanskoletna izkušnja športnega druženja nas je tako nagovorila, da se ji letošnjo jesen nismo želeli odpovedati. Prav zato so poslana vabila kazala pot na srečanje na Ptuj, natančneje k sv. Roku. In kot bi se nas Nebo usmililo, nam je poslalo neizmerno lep, topel in sončen dan. Sobota 2. septembra je zasijala v vsej poznopoletni lepoti. Narava je kar buhtela v polnosti darov in nebodigalen smo zajemali iz njenih nedrji.

Dobri dve uri pred napovedanim srečanjem v širšem obsegu se je sestal upravni odbor Društva za krščansko geštaltpedagogiko (DKGP) in začrtal nekatere pomembne naloge za čas do letne skupščine: Internetna stran €“ uredil in aktualiziral jo bo Marko Jeromel. Naslov http://gestaltpedagogika.rkc.si/, članarina, priprava Zbornika, priprava Biltena, naslednji seminar geštaltpedagogike€Ś Konstruktivnost se je dobro izkazala, sadove dogovora pa že vidite. To poročilo berete na internetni strani.

Opoldanski Angelus pa je opomnil tudi na naše telesne potrebe. Nismo se izneverili okolici in prepoznavni industriji Ptuja. Med prijetnim klepetom za obloženo mizo pred župniščem se je razdrla marsikatera zabavna misel in utrnila še kakšna dodatna ideja.

Sledila je še duhovna hrana za oltarno mizo bližnje cerkvice sv. Roka. Prošnje, zahvale in blagoslov za že storjeno v tem dnevu in za vse, kar nas je še čakalo. Potem pa je sledil še športno-kulturno-duhovno-prijateljski del dneva. No, ne tako naporno, kot se bere. Vsi tisti, ki nas športni duh zaradi zaužitih dobrot ni povsem zapustil, smo zajahali svoje konjičke na dveh kolesih €“ pripeljali smo jih seveda s seboj, nismo prikolesarili na Ptuj €“ in se med polji koruze in sončnic odpeljali proti Ptujski gori, da se tudi mi stisnemo pod Njen plašč, da začutimo Njen objem in varnost. Malo pa nas je gnala tja tudi želja, da se srečamo s prijateljem minoritom Robijem, ki je prav pred kratkim priromal h Gospe na Ptujsko goro. Sonce nas je zvesto grelo. Na cilju so nas pozdravili stoletni zidovi samostana, hlad jedilnice, kjer se zbirajo patri, film, ki smo si ga smeli ogledati, pa je odstrl marsikatero skrivnost reda in zgodovine tega svetega kraja, ki se dviga nad dolino. Pred oltarjem Naše Gospe pa se lahko izvije iz srca le še molitev in prošnja. Kar za nekaj časa smo obsedeli v klopeh in najprej tiho mrmranje je zazvenelo v glasno prepevanje Marijinih pesmi. Marija skoz€™ življenje voditi srečno znaš €Ś

Vse je kazalo, da se bo naše druženje končalo. Zahvala gre organizatorjem in gostiteljem na Ptuju in minoritu Robiju za topel prijateljski sprejem pri Gospe na Ptujski gori. Brez skupinske fotografije za arhiv pač ne gre in tej tradiciji se tudi mi nismo izneverili. Nato pa res le še stisk roke, objem in obljuba, da se ob letu osorej ponovno srečamo. Takrat nekje ob morju. Obljuba zavezuje €“ taka še posebej.

Miriam Stanonik, prof., geštaltsvetovalka