Navodila za zaključno delo A-graduacije
Osnovne zahteve
Kako se lotimo dela in osnovne zahteve
Izberem temo zaključnega dela, pripravim dispozicijo s seznamom literature in ga postopoma v konzultacijah z izbranim mentorjem dokončam do zagovora zaključnega dela. Konzultacije potekajo v obliki neposredne večstranske izmenjave znanj, izkušenj in informacij (diskusije prebranega gradiva, iskanje virov in literature, metodološki napotki). Še posebej je pomembna evalvacija dela na sebi, strokovna ocena možnosti uporabe pri pedagoško izobraževalnem delu pridobljenega znanja in inovativnost v pripravi lastnih programov dela. Zaključno delo obsega od 30 000 do 50 000 znakov s presledki.
Struktura
Vsebuje naj tri glavne sestavine (vrstni red določiš sam/a):
1. Temo, ki sem jo izbral, obdelam teoretično z vidika geštaltistično pedagoških principov.
2. Si zamislim praktični vidik izbrane teme, ga poskušam umestiti v konkretno delo in če imam možnost, podam tudi rezultate aplikacije. Ob tem, da vsi nimajo možnosti izvedbe, podam vsaj predvidevanja kako in kaj bi bilo z izvedbo (vizualizacija izvedbe). Pri obeh primerih uporabljam tudi teoretične ugotovitve in osebna spoznanja.
3. Osebno refleksijo celotnega izobraževalnega procesa v smislu »dela na sebi«, ki je lahko bolj ali manj izpovedna – kakor komu bolj ustreza. Vsekakor pod tem vidikom pogledam, katere notranje premike in korake zaznavam ter katere pedagoške, osebne, religijske in druge kompetence sem pridobil.
V zaključku povežem vse tri dele v enotne ugotovitve, pripombe in predloge, tako za praktični model, ki sem ga predstavil, kot tudi za nadaljnje izobraževanje geštalt pedagogov in pedagoginj.
Morebitne (delne ali celotne) objave zaključnih del so dovoljene le s pristankom avtorja oz. avtorice.
Tehnična izvedba
Na spletni strani Teološke fakultete je na podstrani Teološka in magistrska dela objavljen Pravilnik o zaključnih delih.
Prilagodiš določene izraze; v smislu zaključno delo, namesto diplomsko delo, obseg in podobno.
Pri navajanju literature, bolje referenc, uporabljate čikaški način.
Citiranje
Ko prepišeš dobesedno neko besedilo, ga daš v narekovaje in je ločilo pred narekovajem in ga ni za oklepajem.
Primer: »Za različne izkušnje so različne govorice. Govorica, ki mi omogoča, da izrazim religijsko izkušnjo, bo drugačna od znanstvene razprave.« (Fourez 2001, 15)
Ko povzemaš, je ločilo šele za oklepajem.
Primer: Ko razmišljamo o pomenu simbola, smo usmerjeni k idejam, ki so onkraj dosega razuma (Jung 2002, 23).
Reference služijo dvema temeljnima namenoma: poštenosti, da se ne hvalim s tujimi dosežki in da moje pisanje dobi težo, je podprto z avtoriteto že priznanih del, raziskav, misli.
Tehnično pomeni, da vsakič, ko vzamem kje ali želim svoje trditve podpreti s podobnimi ugotovitvami navedem referenco, npr. (Janžekovič 1976, 12). To pomeni, da je priimek avtorja, letnica izida in stran. Kadar se sklicujem na splošno in na internetnih straneh, kjer ni številčenja strani, seveda odpade številka strani. Zadaj v seznamu mora biti tako urejeno, da lahko hitro in nedvoumno pridobim informacijo, za katero delo gre. Če gre za splošno uveljavljena dela, kot so Sveto pismo ali koncilski dokumenti, Katekizem katoliške Cerkve itd… uporabljam kratice, npr. (KKC 5). Kar pomeni, da gre za peti člen in ne stran, navedenega katekizma. Pri tem moram sproti delati seznam kratic, ki je pred splošnim kazalom. Če neko delo pogosto navajam, si prav tako lahko ustvarim kratico, da ni treba tolikokrat pisati dolge reference. Kadar isto referenco ponavljam, je dovolj v celoti prvič, potem pa lahko v oklepaju samo številko strani, npr. (67). Vemo, da gre za zadnjo v celoti napisano referenco. Paziti pa moram, da med dopolnjevanjem ne vrinem vmes kakšno novo referenco in bi se tako pomešalo. Zato je pri osnovnem pisanju bolje pisati cele reference (avtor letnica, št. strani) in ob zadnji redakciji brisati nepotrebno.
Nekaj osnovnih načinov navajanja referenc, kjer je prva vrstica v samem tekstu, tista, ki je spodaj zapisana v oklepaju. Druga vrstica, ki ni v oklepaju, je zadaj v seznamu referenc, kjer so te razporejene po abecednem vrstnem redu.
- Monografija:
(Montessori 2006, 51)
Montessori, Maria. 2006. Srkajoči um. Ljubljana: Uršulinski zavod za vzgojo, izobraževanje in kulturo.
- Dva avtorja monografije:
(Ricoeur in LaCocque 1998, 33)
Ricoeur, Paul, in André LaCocque. 1998. Penser la Bible. Paris: Seuil.
- Monografija brez avtorja:
(Devetdnevnica k časti milostne Matere Božje 1916, 5)
Devetdnevnica k časti milostne Matere Božje na Sveti Gori pri Gorici. 1916. Ljubljana: Tretji red.
- Članek v reviji:
(Priimek letnica, stran)
(Krašovec 1991, 273)
Priimek, Ime. Letnica. Naslov članka. Naslov publikacije letnik:strani od−do.
Krašovec, Jože. 1991. Filozofsko-teološki razlogi za odpuščanje. Bogoslovni vestnik 51:270−285.
- Monografija z več avtorji, kjer niso poglavja razdeljena na posamezne avtorje:
(Juhant in Valenčič 1994, 34)
Juhant, Janez, in Rafko Valenčič, ur. 1994. Družbeni nauk Cerkve. Celje: Mohorjeva družba.
- Video posnetek:
(Priimek avtorja videoposnetka letnica)
(Täubl 1996.)
Priimek, Ime, vloga avtorja. Letnica. Naslov. Opis/Zvrst dela. Kraj: Založba, letnica. Fizični opis.
Täubl, Anton, režija. 1996. Bog je ljubezen: meditacija o zakramentih. Ljubljana: Salve. Videokaseta, VHS, 16 min.
- Internetna stran:
(Imetnik domače strani letnica postavitve strani)
(Univerza v Ljubljani 2006)
Imetnik spletne strani. Letnica. Naslov spletne strani. Dan mesec postavitve. URL (pridobljeno datum).
Univerza v Ljubljani. 2006. Domača stran. 18. oktobra. Http://www.uni-lj.si/ (pridobljeno 25. oktobra 2006).
- Del monografije, zbornika:
(Osredkar 2005, 67)
Osredkar, Mari Jože. 2005. »Ko objekt več ne vznemirja.« V: Informacijska družba IS 2005: Zbornik 8. mednarodne multikonference, Ljubljana, Inštitut Jožef Štefan, 11.−17. oktober 2005, ur. Olga Markič et al., 65−69. Ljubljana: Inštitut Jožef Štefan.
- Članek v časopisu:
(Gošte 2006, 28)
Gošte, Igor. 2006. Zasavski petelinji boj. Demokracija (Ljubljana), 28. september, 28.
